Revija Razpotja ima odslej lastno spletno stran: www.razpotja.si 

Osnovne informacije o reviji bodo objavljene tudi na strani izdajatelja, Društva humanistov Goriške. Več informacij pa boste našli na spletni strani revije Razpotja, kjer boste med drugim kmalu imeli tudi možnost neposrednega komentiranja posameznih člankov, objavljeni bodo tudi drugi teksti, komentarji aktualnih dogajanj itd.

Vabimo vas k sodelovanju pri sedmi številki revije RAZPOTJA, 

v kateri bo osrednja tema ZDRAVJE. Nekaj iztičnic na temo najdete na tej povezavi.

Poleg tega ste vabljeni tudi k pisanju za druge sklope revije. 

Posredujete nam lahko vaše recenzije knjig, tako strokovnih kot leposlovnih, ki so bile izdane v letih 2009 - 2011. Enako velja za filme. Prav tako so dobrodošle vaše recenzije in premišljevanja o posameznih kulturnih dogodkih (gledališče, happeningi,...) in razstavah, posredujete pa nam lahko tudi vse ostale tekste, ki se reflektirano in premišljeno lotevajo neke aktualne problematike. 

Teksti so lahko esejske ali strokovne narave, vendar pisce naprošamo pisce, da pišejo jasno in razumljivo, saj je revija namenjena širokemu krogu bralstva. Ker to ni znanstvena revija, naj se citati in reference pojavljajo zgolj tam, kjer je nujno. 

Dolžina tekstov je od 3 do 7 strani (pisava 12, razmik 1,5), recenzije so lahko do 4 strani. 

ROK ZA ODDAJO PRISPEVKOV: 2. marec 2012 

Tekste pošljite na: RevijaDHG@yahoo.com 

UREDNIŠKA BESEDA

OBGLAVLJENI KAPITALIZEM

Kar nekako samoumevno se nam zdi, da koncept potrošništva povezujemo s konceptom kapitalizma. Prav tako se nam zdi samoumevno, da ob tem zavzamemo nekoliko kritiško in pravičniško držo – bog ne daj, da bi zagovarjali katerega od teh pojmov! Vendar ta samoumevnost ni tako nujna, kot se zdi.
Oba fenomena sta pokazala, da znata živeti svoje življenje. Kapitalizem devetnajstega stoletja ni potreboval potrošniške logike. Prav tako pa v zadnjem času lahko opažamo potrošništvo, ki se dogaja izven ali celo proti tržnim logikam, predvsem na svetovnem spletu. Tako si lahko porabniki izmenjujejo datoteke preko peer-to-peer omrežij, si naložijo prostodostopne odprtokodne programe ter preko forumov in strani dostopajo do bolj ali manj bistroumnih videov, slik in razno raznih domislic, ki večinoma nimajo znanega niti avtorja in za katere prav tako težko rečemo, ali so original ali kopija.
Na časovni liniji sta ta dva fenomena povezana z vznikom in zamrtjem neke pošasti – znamenite pošasti komunizma, ki je strašila po Evropi. Zdaj jo lahko zasledimo še kje v formalinu na univerzah, je pa v zgodovinski dialektiki imela pomembno vlogo, ki je pripeljala do premika iz enega pojma v drugega.
Najprej smo izgubili staro dobro ponudbo in povpraševanje. Namesto nje je zrasla kirurška študija podzavesti potrošnika. Korporacije, kot so Disney, sploh ne ponujajo več risank, temveč od otroštva naprej detajlirano  preučujejo način, kako potrošnika navaditi na konzumacijo določenih dobrin. Sodobna podjetja so bolj kot tovarni podobna laboratorijem, namesto produktov pa nastopajo posameznikove iracionalne fantazme.
Nato smo izgubili stari dobri „šiht“. Osemurni delavnik, ki nam je omogočal, da smo bili odtujeni od svojega dela. Nov način dela zahteva, da dihamo, jemo, pijemo, zjutraj vstajamo in zvečer hodimo spat za podjetje. Docela se moramo z njim poistovetiti.
Mogoče je najusodnejša izguba izguba kapitalista. Tistega, ki je poleg svoje podjetne vizije in celo pustolovske naravnanosti do življenja še zadnji razumel, kaj pomeni biti višji razred in kakšne dolžnosti k temu spadajo. Kot na primer Levi Strauss, ki je obogatel s prodajo blaga za kavbojke in vendar pripomogel k vzpostavitvi večine kulturnih in izobraževalnih ustanov v San Franciscu. Ali naš Žiga Zois, ki je podedoval fužino, vendar je cel svoj prosti čas posvečal mineralogiji, velik del svojega denarja pa namenjal slovenskemu jeziku in kulturi.
Pošast je odgriznila glavo. Namesto kapitalista sta prišla menedžer in delničar. Namesto „avtonomnega posameznika“ pa masa. 
Sprememba obleke, ki je nekoč pomenila prehod v višji sloj, je nosila tudi družbeno breme – predpostavljala je tvojo odgovornost.
Sedaj se ne menja oblek, menja se samo njihova cena. Bogastvo pa ne predpostavlja odgovornosti, temveč obratno, možnost infantilnosti – veselja nad konzumacijo in zavistjo drugih.

Miha Kosovel

UREDNIŠKA BESEDA

DRUŽINA MED INSTITUCIJO IN VREDNOTO

Nedavno me je nekdo vprašal, ali sem podpornik tradicionalne družine ali pa menim, da so do statusa družine upravičeni tudi homoseksualni pari. Ob vprašanju se mi je zastavilo nekaj pomislekov.

Ali ni svojevrsten fenomen, da v dobi, v kateri kraljuje globalno in virtualno povezovanje, kjer se s klikom povežem s svojim najboljšim prijateljem v Avstraliji, kjer se ljudje pogovarjajo in črpajo informacije preko nadnacionalnih korporacij, kjer je vsak prebivalec nosilec univerzalnih pravic in ima pravico do razpolaganja s samim seboj in s svojo prihodnostjo in živi v popolnoma svojem svetu, ki si ga je sam sestavil, pri tem pa opaža, da je miselno bolj povezan z Miyagijem iz Tokia kot z Aljošo, svojim bratom, kaj šele s svojimi starši, živečimi še v dobi rednih služb, penzij in možnosti kreditiranja – da ravno sedaj v tej dobi pride do žgoče politične in družbene debate o družini.   Debate, ki se je rodila na margini, a jo je takorekoč posvojila celotna slovenska javnost, tako da se mora zdaj vsakdo o njej izjasniti. Med tistimi, ki menijo, da družina izginja in tistimi, ki menijo, da jim krivično ni priznana. Vrednote nekako vedno obstajajo v ekscentrični obliki, zazrte so ali v preteklost ali prihodnost.  


Vendar pa je po drugi strani mogoče ravno ta čas primeren za trezen premislek o družini. O konceptu družine oziroma o njeni funkciji. Specifika družine je, da je na meji med javnim in privatnim, med osebno pravico in družbeno dolžnostjo. Je hkrati inštitucija, osnovna celica družbe, kateri je zaupana vzgoja novih državljanov. Hkrati pa je združenje svobodnih posameznikov, utemeljeno na čisto intimni želji in občutju, tako intimnem, da ne more nobeden imeti vpogleda vanje.

To seveda postavlja vprašanje družine v nekoliko kompleksnejši okvir. Na institucionalni ravni se bije boj med državo in družino, predvsem v točki, koliko (subsidiarne) moči mora ali sme imeti institucija družine. Na osebni ravni pa katero čustvo (če sploh katero) oziroma katera vez med posameznikoma (ali posamezniki) lahko sploh izstopi iz osebne ravni in preide v zakon.

Revija Razpotja ni tu, da odgovori na zgornje vprašanje, temveč da vzpostavi prostor, kjer to vprašanje lahko sploh zazveni brez odvečne histerije. Histerije, ki se rada rodi, ko se ljudje ne znajo več med seboj pogovarjati.

Miha Kosovel

UREDIŠKA BESEDA

POLITIKA MED KONKRETNOSTJO IN ABSTRAKTNOSTJO


Pred nekaj stoletji je filozof G. W. Hegel v kratkem sestavku »Kdo misli abstraktno?« kritiziral obče prepričanje, da naj bi bila filozofija preveč abstraktna in zato ne dovolj tehtna na področju realnega, konkretnega, vsakodnevnega sveta. Nasprotno pravi, je ravno filozofija tista, ki je konkretna, vsakodnevno mišljenje slehernikov pa abstraktno. Kot prikaz takšnega abstraktnega mišljenja je podal primer branjevke, ki ji stranka izrazi dvom o svežosti njenih jajc. Branjevka to razume kot osebni napad in se ne postavi v bran svojim jajcem, temveč stranko napade, češ da ne živi spodobnega življenja, da ne skrbi za svojo bolno mater itd. Nauk, ki ga poda Hegel, je jasen: premnogokrat nam je v vsakodnevnem življenju lažje in bolj naravno zatekati se v abstraktne in nedoločene formulacije, kot da bi trezno in razumno poskušali razmisliti o konkretnem problemu in uvideli konkretne rešitve.

Bolj kot kjerkoli bi lahko ta problem videli v razmerju do politike. Najlažje (in seveda s kar najmanj državljanske odgovornosti) je reči, da so vsi politiki »ena banda lopovska« in da je politika »cenena prostitutka«. S tem smo se komaj dotaknili problema, rešitve pa nismo ošvrknili niti z daljnogledom. Vendar se podobno dogaja tudi z navidez konkretnejšimi opredelitvami, kot so levica, desnica, klerikalizem, liberalizem, kapitalizem, socializem ipd. Marsikateri od teh terminov je star tudi več kot dvesto let in vprašanje je, ali oziroma, na kakšen način v novi stvarnosti sploh še obstaja.

V dobi vsesplošne politične krize, ki smo ji priča danes, predvsem v Evropi in preostalem mediteranskem svetu, je potreba po miselni treznosti in intelektualnemu trudu po konkretizaciji toliko pomembnejša. Navijaško skandiranje parol bo to krizo zgolj poglobilo, hkrati pa bo pognojilo zemljo za rast populizmov.

Čeprav se lahko na videz zdi drugače, vsaka politična moč temelji na (tihem ali eksplicitnem) pripoznanju državljanov. To nam dokazuje tudi nenadni propad avtoritarnih sistemov v arabskem svetu, za katere se je zdelo, da so zaradi moči tajnih služb in preostalih represivnih organov, praktično neuničljivi.

Kaj šele pri nas v demokratičnem svetu! Mi smo v primerjavi z našimi arabskimi brati pol poti že naredili. Naša odgovornost pa ostaja enaka. Saj veste, kako gre tisti rek: narod si bo pisal sodbo sam.

Miha Kosovel



LEVO, DESNO ALI KAJ TRERJEGA?

Zakaj se danes sploh spraševati po nečem takšnem kot je vprašanje politične levice in desnice? Mar ni to nekaj že stokrat prežvečenega in zlajnanega, nekaj, kar poslušamo že cele dneve? Ali res? Mogoče res poslušamo o levičarjih in desničarjih, o levi in desni opciji, nikoli pa se ne pojavi neposredno vprašanje kaj levica in desnica sploh sta. Kaj ta delitev ponazarja in zakaj jo še vedno uporabljamo. Ideja za pričujoči sklop izhaja ravno iz te neverjetne lahkotnosti, s katero se ti pojmi uporabljajo v našem prostoru, še posebej v medijih, ki potem večini ljudi narekujejo načine razmišljanja. Prej kot o nekem premišljenem izrekanju in pisanju lahko govorimo kratko malo o blebetanju. Kako je sicer mogoče, da lahko zadnja tri leta nenehno poslušamo o nekem »levem trojčku«, da navedem le en primer? Večina ljudi se zadovolji s površno uporabo besed in zato vidi filozofijo, ki se želi spraševati o samem pomenu, kot prazno čvekanje.

V četrti številki Razpotij, ki prihaja ravno na začetku poletja in ob dvajsetletnici obstoja države Slovenije, smo se zato odločili, da se vprašamo ravno o tem – kaj je levica in kaj desnica. Odgovore bi lahko podali tudi sami v uredništvu in njegovi ožji okolici, vendar se nam to ni zdela prava smer. Pomembnejše se nam je zdelo, da o tem
spregovorijo tisti, ki že dalj časa tako ali drugače delujejo v slovenskem prostoru. Še posebej zato, ker razmerje med levico in desnico ni nekaj, kar obstaja na veke vekov, temveč nekaj, kar je odvisno ravno od akterjev samih. Zato smo se odločili, da se o tem izjasni deset priznanih intelektualcev iz različnih področij oziroma okolij. Tako so na naša vprašanja odgovarjali tisti, ki se ukvarjajo s filozofijo, sociologijo, zgodovino, literaturo, ekonomijo, ne manjkata pa niti predsednik Inštituta Jožeta Pučnika in predsednik Liberalne akademije.

Vsem smo dali na razpolago enaka vprašanja:
Kako bi opredelili levico in kako desnico?
Kaj danes pomeni biti levičar in kaj biti desničar?
Kako ta binarna opozicija deluje v Sloveniji, kako pa drugod po svetu?
Ali je za vas ta delitev sploh še relevantna?
Če ne, kaj jo nadomešča, oziroma kaj je prišlo na mesto te delitve?

Pisci so imeli proste roke ali bodo odgovorili na vsa vprašanja, le na nekatere ali pa bodo napisali tekst, ki se nanje le nanaša. Z dvema smo opravili intervju, ostali so odgovorili v pisni obliki. Rezultat tega je na naslednjih straneh, pri čemer je potrebno poudariti, da naš namen ni bil podati neke slovarske oziroma »objektivne« definicije pojma levica in desnica, temveč predstaviti deset različnih stališč desetih različnih posameznikov, ki bi morali imeti izdelano stališče o tem. Deset zapisov, ki naj odprejo razmislek o tem, kje smo pristali po dvajsetih letih ureditve, za katero v prvem členu ustave piše, da je demokratična republika. Odgovori, ki smo jih dobili, so prav zato tudi tako različni: nekateri opozarjajo, da ni prave levice, drugi da ni prave desnice, spet tretji, da ta razlika sploh ni ključna, oziroma da so postale pomembnejše druge. A ravno ta različnost stališč nam najboljše kaže naše trenutno stanje. Zadnje čase lahko v medijih večkrat zasledimo koga, ki govori, da je Slovenija v krizi vrednot. Sam menim, da je nekaj takega kot kriza vrednot možna ravno zato, ker nimamo razčiščenih osnovnih pojmov, oziroma še huje, ker nas kaj takega sploh ne briga. Vendar le s prespraševanjem osnovnih predpostavk, s postavljanjem pojmov v kontekst lahko iščemo nove možnosti in začnemo nekaj takšnega, kar bi lahko poimenovali napredek.

Naj vas zato Razpotja, ki jih držite v rokah, spomnijo, da ni le ene same poti nujnosti, saj se lahko vedno znajdemo na razpotju, a le v primeru, da se tega tudi zavedamo.

Blaž Kosovel

UREDNIŠKA BESEDA

O INFORMACIJAH, KI JIH SKRIVAJO, IN TISTIH, KI SAME SKRIVAJO

Pred kratkim so bile na sosednjem Madžarskem največje protivladne demonstracije po letu 1989. Ljudje so šli na ulice zaradi spornega zakona, ki bi  oblastem dovoljeval omejevanje posredovanja informacij s strani medijev. Argument vlade je bil, da zakon ne omejuje informiranja, temveč da ga želi politično uravnotežiti. Kazni za »enostransko« ali »žaljivo« informiranje segajo tja do 700 tisoč evrov. Kritika nekaterih držav EU (predvsem zahodnih ter in Češke in ter Poljske) in velik obisk demonstracij s strani državljanov Madžarske, kaže na to, da je svoboda informiranja ena temeljnih vrednot današnjega sveta.

Seveda informacija ne more biti bolj ali manj uravnotežena. Lahko je bolj ali manj popolna, lahko je pravilna ali ne in seveda je lahko všečna ali boleča. V kolikor politično »uravnotežimo« informacijo, sama ne bo bolj objektivna, saj objektivnost ne temelji na kompromisu aktualnih političnih struj. Kaj hitro se zgodi, da takšna informacija postane dezinformacija.

Vendar pa, ko so se nekoč (in ponekod na določenih krajih našega sveta še danes) zaradi večjega dostopa do informacij dogajale revolucije, se v našem času in prostoru, in tu imam v mislih cel demokratični in »“razviti«”  svet, dogaja ravno obratno. V vseprisotni poplavi informacij se posameznik sploh več ne znajde in ne more več razlikovati, katera informacija je tehtna in katera ne. Zdi se, da več informacij kot jih bo posameznik imel informacij na voljo, manj bo informiran in posledično manj aktiven.

Stanje medijev (predvsem internetnih) v naši deželi k razjasnitvi ne prispeva nič. Nekaj dni pred izidom te revije nas je doletela novica (v bistvu je priletela iz Velike Britanije), da je eden izmed naših evropskih poslancev prejemal podkupnino. Mediji so to zgodbo povzeli in potem poročali še o politikovi izjavi, kot da bi bili njegovo opravičevanje in posnetek inkriminatornega dogovarjanja dve informaciji na isti ravni. 

Delo novinarjev, ki naj bi sestalo iz informiranja ljudi, se je kot kaže spremenilo v posredovanje informacij. Na nas pa je padlo breme ugotavljanja, kaj se res dogaja in kaj ne. Upam, da vam bodo prispevki v tej številki pri tem pomagali.

Miha Kosovel

UREDNIŠKA BESEDA

Pošast apatije in požrešnosti med nami

Slavoj Žižek v svoji zadnji knjigi Živeti na koncu časov (Living in the End of Times) izreče misel o današnjem času, ki jo na skrivaj sicer mislimo vsi, vendar si je ne upamo priznati. Misel, ki jo je z zasmehovanjem in zgražanjem mnogih intelektualcev podal ameriški filozof Francis Fukuyama: da živimo na koncu zgodovine, da je stanje v katerem smo, konec zgodovinskega procesa. Zgodovina se je izpela v sodobnem družbeno-političnem stanju. Čeprav Žižek ne zagovarja te teorije, ugotavlja, da vlada med ljudmi, čeprav prikrito in nezavestno, takšen občutek.

Vendar kaj to pomeni. Kakšen je občutek življenja na koncu časov? Ali ni ravno to občutek ujetosti, brezizhodnosti. Občutek brezupa, ki med ljudmi generira apatijo. Apatijo, ki omrtviči vsakršno željo po delovanju. In še več, ali ne taisti občutek brezupa, brezizhodnosti, vzbuja v ljudeh slo požrešnosti. V kolikor se nimamo za kaj žrtvovati, potem pa vsaj izkoristimo, pojemo, popijemo vse, kar nam je dano na voljo. Takšen občutek je nekaj let po Fukuyami izrazil Kurt Cobain s »Here we are now, entertain us!« (»Tu smo sedaj, zabavajte nas!«) – izjava, ki stoji na popolnoma nasprotnem bregu izjave, ki jo je slabih 600 let prej izrekel Martin Luther: »Tukaj stojim, ne morem drugače,« ko je bil za svojo resnico pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje.

Mogoče pa moramo gledati na to problematiko iz čisto nasprotnega vidika. Mogoče ni doba tista, ki v osebkih generira apatijo in požrešnost. Mogoče pa sta apatija in požrešnost tisto, kar proizvaja našo dobo. Mogoče izgleda naša doba brezizhodna, ker ljudje vidijo v dobrem starem »Dolce far niente« več modrosti, kot v katerikoli politični teorije ali družbenem angažmaju.

Z gotovostjo lahko trdimo, da dobe same ne moremo pozdraviti. Lahko pa začnemo pri sebi in med nami. Nekaj vidikov problema apatije in požrešnosti smo premislili v tej številki revije. Preostalo premislite vi. V končni fazi je odgovornost na vas samih.

Prijetno branje,
Miha Kosovel

UREDNIŠKA BESEDA

Velecenjeni bralec!

Pred teboj stoji čisto prva številka nove revije, katere namen je premišljevati in poglabljati vprašanja o svetu okoli nas in seveda tistemu, ki je znotraj nas, saj je mnogokrat težko postaviti ločnico med njima.

Imenovali smo jo Razpotja. Razpotja predvsem zato, ker ta revija noče biti politični manifest, noče servirati z lahkimi in poceni odgovori, ki premnogokrat služijo zgolj za umiritev človekove po razumevanju hlepeče duše.
Razpotje je prostor, kjer se srečujejo posamezniki, kjer vsak prispe s svoje poti in vstopi v prostor dialoga, v prostor, kjer drugemu podarimo misli. Kam bo šel naprej, je njegova stvar.

Želja naše revije je razmišljati o aktualnih problemih, vendar na neaktualistični  način. Aktualizem, ta točno-sedaj, ki je prisoten v dnevnem časopisju, nas velikokrat bolj zmede, kot nam pomaga razumeti. Človek, ko je bombardiran z odgovori, slej kot prej pozabi, kaj je vprašanje. Tako nas od zgodnjih let, ko vstopimo v izobraževalni sistem, učijo odgovoriti, preden nas naučijo vprašati, nam ponudijo rešitve, preden razumemo problem. Zato smo se odločili, da kot temo prve revije vzamemo dva tako vsakodnevna, vendar hkrati tako sporna pojma, kot sta politika in znanost. Problematična sta, ker v 21. stoletju sploh več ne vemo, ali nam hočeta pomagati ali nas hočeta pogubiti.
Seveda v prvi številki ni smelo manjkati nekaj razmišljanj o spolu in spolnosti, saj to je edina problematika, ki je vedno aktualna in nikoli ne bo zastarala.
Zadnji razdelek pa smo namenili velikemu pisatelju in mislecu ter človeku, ki je bil v svojem življenju nenehno na razpotjih, Georgeu Orwellu, katerega 60. obletnico smrti in 75. obletnico objave  njegovega klasika Živalska farma, praznujemo ravno letos.

Želim vam prijetno branje,
Miha Kosovel