Razpotja
Vsepovsod v življenju so razpotja. Sleherni človek stoji enkrat na začetku, na razpotjih - to je njegova popolnost, brez njegove zasluge. Kje stoji na koncu - kajti na koncu je nemogoče stati na razpotjih, je njegova izbira in njegova odgovornost.
Kierkegaard
|
|
|
Podporo reviji lahko izrarite tudi z donacijo na transakcijski račun društva
ali z namenitvijo dela dohodnine prek zgornjega obrazca:
TRR: SI56 0475 0000 1549 723, Nova KBM d.d.
Društvo humanistov Goriške,
XXX. divizije, 5000 Nova Gorica
Vabimo vas k sodelovanju pri nastajanju naslednje številke revije Razpotja: KULTURNI BOJ(I)
Razpotja (št. 11, 2013): RAZPOTJA EVROPE
|
EVROPA
Tadej Petejan: Evropska unija na razpotju krize Marko Bucik: Evropa med iskanjem identitete in izgradnjo prihodnosti Anže Boštic Voh: Evropska zunanja politika na razpotju Beja Protner: Problematičnost evropskih migracijskih politik Blaž Kosovel: Bolonjska reforma ali samouničenje evropskega visokega šolstva Martin Hergouth: Neoliberalna sinteza Evrope Dean Komel: Rop Evrope Urban Vehovar: Evropa v neizogibnem zatonu Miha Kosovel: Evropa kot periferija INTERVJU Mojmir Mrak: »Če bomo hoteli, da evro obstane, bo fiskalna unija nujna.« KOMENTAR Luka Lisjak Gabrijelčič: O prizadeti retoriki Aljoša Kravanja: Poraz, ljubezen intelektualcev ITALIJA Francesco Condello: Prikazen hodi po Italiji VATIKAN Aleš Maver: Velikan za v sprotno opombo GORIŠKA Toni Gomišček: Radič, za prijatelje regut REFLEKSIJA Miha Kosovel: Filozofija vina GLOSA Aleš Maver: Nazaj na Betajnovo KAVARNA EVROPA Marco Bruno: Ladijski dnevnik popotnika Hamleta, vladarja nikogaršnje zemlje KULTURA Nejc Gazvoda: »Jaz sem non stop v krizi in non stop razmišljam.« Teja Močnik: Kriza ustvarjalnosti v sodobnih slovenskih muzejskih praksah RECENZIJE Mirt Komel: Diskurz in nasilje Mediji in občinstva |
UREDNIŠKA BESEDA
Europa über alles
Ni ravno sveža novica, da je Evropska unija prejela Nobelovo nagrado za mir. Seveda je dejanje švedske komisije vzbudilo pomisleke. Tradicija nagrade je velevala, da jo prejmejo posamezniki, ki so s svojo aktivnostjo v nekem časovnem obdobju dosegli določen rezultat in je po eni strani pomenila priznanje, po drugi pa omogočala sredstva, da ta posameznik in njegova skupina s svojimi kompetencami nadaljujejo z delom še naprej. V tem smislu je vreči nemajhno vsoto denarja v zloglasno evromašino tako rekoč pljunek v morje. Samo za določitev postopka prevzema je najverjetneje odletelo več denarja, kot ga je pristalo.
Pridružujem se tudi tistemu segmentu kritike, ki pravi, da je bila v stilu popularnih knjižnih uspešnic o pozitivnem razmišljanju ta nagrada neke vrste pedagoški prijem, s katerim je komisija želela vse preveč razočaranim Evropejcem vzbuditi voljo in optimizem za vztrajanje v teh negotovih časih, ko nam evropska pot ni več tako samoumevna, kot je bila. In treba je reči, da ji ni uspelo. Vendar pa je vsesplošna kritika, ki je vzrojila med državljani Unije in tistimi, ki kmalu bodo, nekoliko pretirana, da ne rečem skorajda hinavska. Seveda je res, da Evropska unija ni pravljična dežela, kjer se cedita med in mleko. Res je, da ima tako sama v svojem političnem delovanju ogromno problemov, da je zbirokratizirana in zapravljiva ter da ne zmore na višji politični ravni zagotavljati skorajda osnovnih demokratičnih standardov (ali sploh kdo ve, kako je lahko kandidiran in kako izvoljen predsednik EU?), kot tudi na ravni njenih članic, ki ne zmorejo (ali ne želijo), ene bolj, druge manj, ene nekje, druge drugje, slediti osnovnim postulatom in konkretnim zahtevam, na katerihnaj bi bila EU postavljena. Vendar je po drugi strani obrazložitev nagrade, če izvzamemo okoliščine podelitve, več kot primerna. Res je namreč, da je Evropska unija instanca, ki je znotraj zgodovinsko problematičnega prostora uvedla neke institucionalne okvire, ki so omogočili večjo željo po združitvi kot po nasilni konfrontaciji. Dandanašnji je praktično nemisljivo, da bi bili dve evropski državi na robu vojne. Še več, že misel, da bi državljani Italije in Slovenije, Poljske in Nemčije, zganjali vojno hujskaštvo, je nekaj anahronističnega. Čeprav je celo med evro-novoprišleki, kot je npr. naša soseda Hrvaška, velika mera evroskepticizma, moramo priznati, da Evropsko združenje ostaja tudi na daljši rok edini realni in možni horizont. In tu ne mislim zgolj na ravni geopolitike ali, kot se je nekoč reklo, realpolitike.
Dejansko je evropsko združevanje v veliki meri prehitelo lokalna povezovanja. Če bi čakali, da se Ljubljana in Rim dogovorita, bi meja med Novo Gorico in Gorico stala tam še naprej in bi se verjetno še za kak meter in kakšno žico ojačala. Če bi čakali na lokalne politike, se odnosi med Hrvaško in Slovenijo ne bi nič izboljšali in bi se še nadaljnja desetletja obmetavali z malenkostmi. Kdor meni, da so možna povezovanja tudi izven Unije, ne upošteva dejstva, da so volitve na štiri leta in da časopisi potrebujejo novice vsak dan.
Paradoksalno je edina možnost združevanja v Evropi ravno preko določene stopnje odtujenosti. Ravno ker nas »nekdo drugi« združuje, nam ni treba iti skozi razčiščevanje vseh nacionalnih in mednacionalnih zgodb, ki so se napletla v povojnem obdobju. In ravno zato, ker smo prebivalci naenkrat oropani vseh teh zgodb, ki so dajale smisel našem življenju v nacionalni skupnosti, se počasi zavemo, da smo vsi v istem dreku in da je nujno potrebno medsebojno sodelovanje, da se iz njega lahko izkopljemo.
Miha Kosovel
Europa über alles
Ni ravno sveža novica, da je Evropska unija prejela Nobelovo nagrado za mir. Seveda je dejanje švedske komisije vzbudilo pomisleke. Tradicija nagrade je velevala, da jo prejmejo posamezniki, ki so s svojo aktivnostjo v nekem časovnem obdobju dosegli določen rezultat in je po eni strani pomenila priznanje, po drugi pa omogočala sredstva, da ta posameznik in njegova skupina s svojimi kompetencami nadaljujejo z delom še naprej. V tem smislu je vreči nemajhno vsoto denarja v zloglasno evromašino tako rekoč pljunek v morje. Samo za določitev postopka prevzema je najverjetneje odletelo več denarja, kot ga je pristalo.
Pridružujem se tudi tistemu segmentu kritike, ki pravi, da je bila v stilu popularnih knjižnih uspešnic o pozitivnem razmišljanju ta nagrada neke vrste pedagoški prijem, s katerim je komisija želela vse preveč razočaranim Evropejcem vzbuditi voljo in optimizem za vztrajanje v teh negotovih časih, ko nam evropska pot ni več tako samoumevna, kot je bila. In treba je reči, da ji ni uspelo. Vendar pa je vsesplošna kritika, ki je vzrojila med državljani Unije in tistimi, ki kmalu bodo, nekoliko pretirana, da ne rečem skorajda hinavska. Seveda je res, da Evropska unija ni pravljična dežela, kjer se cedita med in mleko. Res je, da ima tako sama v svojem političnem delovanju ogromno problemov, da je zbirokratizirana in zapravljiva ter da ne zmore na višji politični ravni zagotavljati skorajda osnovnih demokratičnih standardov (ali sploh kdo ve, kako je lahko kandidiran in kako izvoljen predsednik EU?), kot tudi na ravni njenih članic, ki ne zmorejo (ali ne želijo), ene bolj, druge manj, ene nekje, druge drugje, slediti osnovnim postulatom in konkretnim zahtevam, na katerihnaj bi bila EU postavljena. Vendar je po drugi strani obrazložitev nagrade, če izvzamemo okoliščine podelitve, več kot primerna. Res je namreč, da je Evropska unija instanca, ki je znotraj zgodovinsko problematičnega prostora uvedla neke institucionalne okvire, ki so omogočili večjo željo po združitvi kot po nasilni konfrontaciji. Dandanašnji je praktično nemisljivo, da bi bili dve evropski državi na robu vojne. Še več, že misel, da bi državljani Italije in Slovenije, Poljske in Nemčije, zganjali vojno hujskaštvo, je nekaj anahronističnega. Čeprav je celo med evro-novoprišleki, kot je npr. naša soseda Hrvaška, velika mera evroskepticizma, moramo priznati, da Evropsko združenje ostaja tudi na daljši rok edini realni in možni horizont. In tu ne mislim zgolj na ravni geopolitike ali, kot se je nekoč reklo, realpolitike.
Dejansko je evropsko združevanje v veliki meri prehitelo lokalna povezovanja. Če bi čakali, da se Ljubljana in Rim dogovorita, bi meja med Novo Gorico in Gorico stala tam še naprej in bi se verjetno še za kak meter in kakšno žico ojačala. Če bi čakali na lokalne politike, se odnosi med Hrvaško in Slovenijo ne bi nič izboljšali in bi se še nadaljnja desetletja obmetavali z malenkostmi. Kdor meni, da so možna povezovanja tudi izven Unije, ne upošteva dejstva, da so volitve na štiri leta in da časopisi potrebujejo novice vsak dan.
Paradoksalno je edina možnost združevanja v Evropi ravno preko določene stopnje odtujenosti. Ravno ker nas »nekdo drugi« združuje, nam ni treba iti skozi razčiščevanje vseh nacionalnih in mednacionalnih zgodb, ki so se napletla v povojnem obdobju. In ravno zato, ker smo prebivalci naenkrat oropani vseh teh zgodb, ki so dajale smisel našem življenju v nacionalni skupnosti, se počasi zavemo, da smo vsi v istem dreku in da je nujno potrebno medsebojno sodelovanje, da se iz njega lahko izkopljemo.
Miha Kosovel
Razpotja (št. 9 in 10, 2012): POZABA
|
POZABA
Erna Strniša: O kritičnih jedcih zgodovine Francesc-Marc Álvaro: Razprava o zgodovinskem spominu v Španiji Oskar Mulej: Dan odraslosti Jernej Letnar-Černič: Pozabljeni Tržačan z ulice Della Zonta št. 3 Polona Sitar: Kratkovidnost in pristranskost slovenskega kolektivnega spomina: primer Angele Vode Alan Kelher: Vzpon zdravniške avtoritete Luka Lisjak Gabrijelčič: Pozaba in vračanje Miha Kosovel: Kako so zgradili zlati Gugel INTERVJU Igor Guardiancich: »Sindikati imajo pomembno odgovornost za usodo socialnega dialoga« EKONOMIJA Sašo Furlan: Padec profitne mere kot osnovni vzrok Velike recesije Rok Brezigar: Gospodarska kriza v Sloveniji: vzroki in možnosti Blaž Kosovel: Razmišljanje o sindikatu začasnih zaposlitev/del KOMENTAR Gregor Kardinar: Skok v neznano Miha Movrin: Shelley, Spengler in mi ŠOLSTVO Andrej Jelen: Šolstvo med nešolskim ministrom in sindikatom Marijana Koren: Protesti za ohranitev statusa quo SLOVENIJA Blaž Kosovel: Mariborska vstaja – možnost nečesa novega GORIŠKA Renato Podbersič: Stanje duha na Goriškem REFLEKSIJA Aljoša Kravanja: Pomešane figure. Refleksija o šahu in norosti GLOSA Aleš Maver: Ko sem bil z veseljem osel KAVARNA EVROPA Kirmen Uribe: Jezik Device Marije na plaži KULTURA Matija Potočnik Pribošič: Virtuozno zlo Aljoša Kravanja: »Sovražni, veseli obrazi mojih tovarišev.« Kolimske zgodbe Varlama Šalamova RECENZIJE Patti Smith: Pač mulca Dejan Jontes: Novinarstvo kot kultura: miti in vrednote Veliki večer (Le Grand Soir) |
UREDNIŠKA BESEDA
SPOZABITI SE - POLITIČNO
V stvareh politike je vedno najlažje razmišljati v binarnih opozicijah, ki si stojita naproti in si nasprotujeta. V napetih razmerah, v katerih je Slovenija praktično že od začetka njene samobitnosti in ki občasno še posebej izbruhnejo, daje takšna binarnost izgled nečesa empirično realnega ter preko dodatne zaostritve dobi skorajda eshatološko razsežnost.
Binarno razmišljanje kroji našo politično sceno vsaj od samostojnosti, ko se je Slovenija razdelila na podlagi »partizanstva« in »domobranstva« ter na teh temeljih vzpostavila levico in desnico. Ta delitev je bila seveda globoko antipolitična ali celo predpolitična, klanovska. V njej ni bilo programov, konkretnih političnih aktov, temveč zgolj utemeljitev pravice do prestola.
Ko je naša država sproducirala nekaj novih doktorantov in se je ta delitev izpela, se je iz zatohlega duha slovenskega zmerjanja rodila delitev na komunjare oz. »strice« in neoliberalce. Ironično je očitek vsake strani proti drugi bil popolnoma enak: preko ustvarjanja nemogočih razmer v državi želi druga stran vzpostaviti ekonomsko hegemonijo.
V tem ozračju zmerjanja, nezaupljivosti, ovajanja in političnega paktiranja se nenadoma zgodi Maribor. To mesto, tam nekje na pozabljenem delu Slovenije, ki je bilo znano zgolj še po propadli industriji, nogometu in folklornem sovraštvu do prestolnice, je nenadoma spremenilo diskurz. Dejalo je nekaj tako zdravorazumskega in enostavnega in zaradi tega tako močnega in političnega. Dejalo je Gotof si, ker si kradel in ker nisi pošten. Pika. Prebivalci so povedali svojemu županu, da ga bodo kaznovali, ker je deloval proti pravilom. Pika.
Vendar še preden so zadnji protestniki uspeli oni dan oditi s Trga svobode na zaslužen počitek, so pišoče glave že ustvarjale novo delitev, novo binarno opozicijo, med tiste, ki bodo gotofi, to so politiki, in nami, ubogimi malimi ljudmi.
V stvareh politike je res vedno najlažje razmišljati v binarnih opozicijah. Ampak žal globoko napačno. Binarna opozicija je vedno pozicija dobrega (malega, nedolžnega človeka ali skupnosti, ljudstva, naroda) proti zlu (utelešenem v klikah, institucijah, sili ipd.).
V takem stanju nismo zato, ker bi nas neka skupina, neki politiki, ne da bi mi – mali ljudje – vedeli ali imeli moč to preprečiti, privedla do tu, temveč zato, ker smo to aktivno ali pasivno dopuščali. Ker smo v mislih raje živeli v drugih, zanimivejših časih – v 89., v 68., v 41. Ker smo več dali na politično ortodoksnost govorov kot na realno stanje v državi. Ker nas ni zanimalo niti kako deluje politični proces, kaj šele, da bi v njem participirali. Ker nam je bilo vedno več do spletkarjenja kot do iskrene izpostavljenosti. Ker nismo bili budni in kritični ter smo raje bili kritizerski navijači, vedno razočarani potrošniki politične arene.
Ali smo se za to borili? retorično vedno znova sprašuje razočarani državljan. Ne, mu lahko odgovorimo. Cilj nove politične stvarnosti je bil v vzpostavitvi enotnega političnega telesa, v katerem posamezniki, preko orodja demokracije med seboj izbirajo in nadzirajo svoje predstavnike. Pozaba tega cilja, te zaveze, ki smo si jo zadali, ko smo stopili na demokratično pot, nas je pahnilo v trajno državljansko vojno.
Naj bo trenutno državljansko vrenje zato obravnavano brez cinizma ali navdušujočega trepetanja. Prst, ki kaže proti drugemu, bomo v nekem trenutku morali obrniti tudi do samih sebe in priznati sokrivdo za nastalo situacijo.
Pot zakonodajne moči pa je seveda znana: gre zgolj skozi proces volitev. Ali preko puča.
Miha Kosovel
Razpotja (št. 8, 2012): PROSTOR
|
PROSTOR
Peter Lukan: Pojmovanje prostora v filozofiji in fiziki Miha Kosovel: Posvečeni prostor in prehod med animaličnim in človeškim Anej Korsika: Abstraktni prostor kapitalizma Blaž Kosovel: Kaj ima perspektiva skupnega z osvajanjem sveta? Geoff Manaugh: Nakatomi prostor Igor Bijuklič: Od polis do metropolis Tea Goljevšček: Problematika mesta in njegova prihodnost Ambrož Vuga: Razvoj mest v vzhodni Evropi Marija Jordeva: Skopje 2014: prostor kot laboratorij izumljanja identitete mesta Blaž Bajič: Turistična destinacija za domačine Maja Trampuž: Grajeni skupni prostor INTERVJU Štefan Čok: »Če iščeš sogovornika za prepir, ga boš vedno našel.« KOMENTAR Matej Avbelj: Identiteta Slovenije Lan Dečman: En klasiko z delitvijo političnih točk SLOVENIJA Luka Lisjak Gabrijelčič: Premislek o državnem prazniku EVROPA Nacho Corredor: O nevarnostih ne-poslušanja Jerneja Grmadnik: Islandski padec iz raja AFRIKA Aleš Skornšek-Pleš: Zahodna Sahara, zadnja kolonija v Afriki GORIŠKA Tomaž Vuga: »Mestu smo hoteli dati bolj urban videz.« KAVARNA EVROPA Francesco Condello: Večni gepardski duh Italije REFLEKSIJA Aljoša Kravanja: Nemoč prepričanja GLOSA Aleš Maver: Egiptovski spomini na Slovenijo RECENZIJE Sašo Dolenc: Kaj je znanost? Mirt Komel: Kahirske kaheksije Matej Šurc, Blaž Zgaga: V imenu države |
UREDNIŠKA BESEDA
PROSTORI NAŠI VSAKDANJI
V naši dobi (naj jo imenujemo postmodernizem, pozni modernizem, pozni postmodernizem ali pozni pozni modernizem), je koncept prostora pristal v ospredju. V nasprotju z modernizmom, dobo, ki je v središče svojega premisleka postavila čas – ravno zato, ker je spoznala, da obstaja mnogo različnih časov, vsak s svojimi zakonitostmi, – je naša doba (mnogokrat celo nevede) v osredje postavila prostor, saj se zaveda, da nepreklicno obstaja mnogo prostorov z lastnimi zakonitostmi, možnostmi in omejitvami.
Če poskušamo nekoliko slikovito omejiti koncept prostora, lahko rečemo, da naša doba le-tega razume na različnih ravneh. Najprej je tu fizični prostor. To so mesta, ulice, trgi, stanovanja, igrišča in celo »narava«, urejena za trimčkanje in prosti čas. Ta koncept prostora je prisoten, odkar obstaja človek. Ki pa je seveda vezan na drug koncept prostora ...
… virtualni prostor. V pravem pomenu besede je vsak prostor na nek način že virtualen, saj vedno obstaja znotraj neke intersubjektivnosti. Bolj specifično bi virtualne prostore označili za medij, ki omogoča človeško interakcijo, vendar na fizično nelokaliziran način. Takšni prostori so socialna omrežja in spletni forumi, mediji, društva itd. … Ekonomski in finančni trgi, pa tudi politični prostori, so take vrste virtualni prostor. Konec koncev je tudi fizikalni prostor abstrahiran, računanju namenjen matematizirani prostor.
Nadalje je tu prostor diskurza. V tem prostoru se potikajo besede in dobivajo svoj specifični pomen. Fraza »izgubil sem živce« zelo drugače izzveni, če jo izrečemo pri psihologu ali pri kirurgu.
In nenazadnje, obstaja tudi prostor med osebami, prostor, kot ga filozof Martin Buber predstavi na relaciji Jaz-Ti. Jaz lahko postane Jaz le, ko pripozna in se odpre neki drugosti, nekemu Ti. To pripoznanje, ta odprtost, razpre možnost dialoga kot specifičnega medosebnega prostora.
Za vse prostore velja protislovna značilnost. Prostori so združevalni element. Le v prostoru se lahko ljudje srečujejo in občujejo med seboj. To smo lahko videli tudi v zadnjih letih, ko so posamezniki različnih provenienc, ki niso dobili besede v obstoječih prostorih, z zasedbo nekega prostora hkrati spremenili njegovo namembnost in vzpostavili platformo za diskusijo političnih vprašanj. Po drugi plati pa je prostor razločevalen. Da bi prostor sploh lahko obstajal in ne bil zgolj nerazločna enost, potrebuje vsaj dva elementa (v matematiki celo tri točke), ki ne sovpadata. Kakor se otrok ob rojstvu loči od matere in se ob tem vzpostavi prostor med dvema osebama, ki se nikdar več ne bosta poenotili, tako prostor nepreklicno individuira osebe in stvari znotraj sebe – jih naredi posamezne, posameznike.
To paradoksno značilnost prostora lahko primerjamo tudi s konceptom meje, ki je nam, Goričanom z obeh strani, dobro poznan. Po eni strani je meja presekala ljudstvo na dva dela, ju postavila nasproti in s tem osamila. Vendar je že kmalu po tem, ko je postala bolj prehodna, prebivalcem odprla vrata v nek drugi svet, jim omogočila koriščenje novih možnosti. Če bi mesti ležali kjerkoli drugje, teh možnosti, te odprtosti k Drugemu, nikoli ne bi imeli. Nova in »stara« Gorica, provinci, imata ravno zaradi meje možnost, da postaneta večkulturno in večjezikovno središče.
Miha Kosovel
Razpotja (št. 7, 2012): ZDRAVJE
UREDNIŠKA BESEDA
KDO JE SPLOH ŠE ZDRAV?
Dogodek, ki bo najbolj zaznamoval letošnjo pomlad, je zagotovo začetek sojenja Andersu Behringu Breiviku, zloglasnemu norveškemu desničarskemu skrajnežu, ki je s podtaknjeno bombo v središču Osla in strelskim pohodom na otoku Utoya zakrivil 77 smrtnih žrtev.
Ta proces bo drugačen od ostalih velikih procesov zadnjih dvajsetih let. Proces ne bo zanimiv zaradi predstavljenih dokumentov in pričevanj (kot se je to zgodilo na primer na procesu proti Miloševiću) ali pa, ker bi trepetali, če se bo Breiviku uspelo izmakniti roki pravice (kot je to uspelo O. J. Simpsonu). V procesu je, kot pri poročniku Columbu, že vnaprej znano, kje se je zgodil zločin, na kakšen način je bil storjen in kdo je odgovoren zanj. Torej, vsa materialna resnica (kot se temu pravno reče) je jasna in jo priznavata obe strani, tako tožilstvo kot obramba. Zanimiv del tega procesa je, da se znotraj njega pravzaprav bije borba dveh metanaracij: med konceptom odgovornega in racionalnega posameznika in konceptom determiniranega somatičnega subjekta.
Seveda v kriminalnih procesih ta borba ne bi bila nič novega, v kolikor se tu ne bi vloge povsem obrnile. Tožilstvo (torej država) dokazuje, da je Breivik nor, da je neprišteven in da so njegova dejanja posledica psihološke bolezni (paranoidne shizofrenije), medtem ko se on zagovarja, da so njegova dejanja akt svobodne volje in zanje sprejema odgovornost.
Interes tožilstva je večplasten in v obeh primerih zelo sporen. Najprej je seveda pragmatična strategija, saj bi Breivik lahko po obstoječi zakonodaji odgovarjal zgolj z maksimalno kaznijo enaindvajsetih let zapora, medtem ko bi kot blaznež lahko celo življenje preždel v psihiatrični bolnišnici.
Mnogo pomembnejši pa je drugi, nekoliko globlji interes, pa ne samo tožilstva, temveč tudi uradne politike in velikega dela družbe. Zdi se, da če nekdo poseduje svobodno voljo in uporablja razum, obstaja možnost, da je tisto, kar misli in stori, tudi razumno. Z drugimi besedami, edini način kako diskreditirati Breivika in njegova načela je, da se jih označi kot posledico blodenj psihično bolnega osebka. Zdi se, kot da bi najraje zamenjali 2500-letno tradicijo kritičnega mišljenja in argumentacije za nekaj poceni socialnega miru.
Kar pa se skriva spodaj je mnogo hujše. Če je Breivikova »filozofija« posledica njegove bolezni, kaj nam zagotavlja, da ni tudi naše mišljenje posledica bolezni? Ali niso potem vsakršno nezadovoljstvo, uporništvo, aktivizem in po drugi strani cinizem, svetobolje in brezup posledice neke psihične motnje? Edini odgovor na to pa ure pri psihoterapevtu in velika količina zdravil ...
Vendar tu pozabljamo, da demokracija ni naravno stanje zdravih posameznikov, temveč velikanski trud svobodnih posameznikov, da prek kritičnega mišljenja, argumentacije stališč in vzpostavljanja vključevalnega dialoga poskušajo dosegati skupno dobro.
Zato je v našem interesu, da Breivik dokaže, da ni nor, da je njegovo mišljenje sad njegovega racionalnega premisleka. Le tako mu bomo lahko dokazali, da je njegovo razmišljanje napačno ter ga obsodili.
Miha Kosovel
Razpotja (št. 6, 2011): POTROŠNIŠTVO
UREDNIŠKA BESEDA
OBGLAVLJENI KAPITALIZEM
Kar nekako samoumevno se nam zdi, da koncept potrošništva povezujemo s konceptom kapitalizma. Prav tako se nam zdi samoumevno, da ob tem zavzamemo nekoliko kritiško in pravičniško držo – bog ne daj, da bi zagovarjali katerega od teh pojmov! Vendar ta samoumevnost ni tako nujna, kot se zdi.
Oba fenomena sta pokazala, da znata živeti svoje življenje. Kapitalizem devetnajstega stoletja ni potreboval potrošniške logike. Prav tako pa v zadnjem času lahko opažamo potrošništvo, ki se dogaja izven ali celo proti tržnim logikam, predvsem na svetovnem spletu. Tako si lahko porabniki izmenjujejo datoteke preko peer-to-peer omrežij, si naložijo prostodostopne odprtokodne programe ter preko forumov in strani dostopajo do bolj ali manj bistroumnih videov, slik in razno raznih domislic, ki večinoma nimajo znanega niti avtorja in za katere prav tako težko rečemo, ali so original ali kopija.
Na časovni liniji sta ta dva fenomena povezana z vznikom in zamrtjem neke pošasti – znamenite pošasti komunizma, ki je strašila po Evropi. Zdaj jo lahko zasledimo še kje v formalinu na univerzah, je pa v zgodovinski dialektiki imela pomembno vlogo, ki je pripeljala do premika iz enega pojma v drugega.
Najprej smo izgubili staro dobro ponudbo in povpraševanje. Namesto nje je zrasla kirurška študija podzavesti potrošnika. Korporacije, kot so Disney, sploh ne ponujajo več risank, temveč od otroštva naprej detajlirano preučujejo način, kako potrošnika navaditi na konzumacijo določenih dobrin. Sodobna podjetja so bolj kot tovarni podobna laboratorijem, namesto produktov pa nastopajo posameznikove iracionalne fantazme.
Nato smo izgubili stari dobri „šiht“. Osemurni delavnik, ki nam je omogočal, da smo bili odtujeni od svojega dela. Nov način dela zahteva, da dihamo, jemo, pijemo, zjutraj vstajamo in zvečer hodimo spat za podjetje. Docela se moramo z njim poistovetiti.
Mogoče je najusodnejša izguba izguba kapitalista. Tistega, ki je poleg svoje podjetne vizije in celo pustolovske naravnanosti do življenja še zadnji razumel, kaj pomeni biti višji razred in kakšne dolžnosti k temu spadajo. Kot na primer Levi Strauss, ki je obogatel s prodajo blaga za kavbojke in vendar pripomogel k vzpostavitvi večine kulturnih in izobraževalnih ustanov v San Franciscu. Ali naš Žiga Zois, ki je podedoval fužino, vendar je cel svoj prosti čas posvečal mineralogiji, velik del svojega denarja pa namenjal slovenskemu jeziku in kulturi.
Pošast je odgriznila glavo. Namesto kapitalista sta prišla menedžer in delničar. Namesto „avtonomnega posameznika“ pa masa.
Sprememba obleke, ki je nekoč pomenila prehod v višji sloj, je nosila tudi družbeno breme – predpostavljala je tvojo odgovornost.
Sedaj se ne menja oblek, menja se samo njihova cena. Bogastvo pa ne predpostavlja odgovornosti, temveč obratno, možnost infantilnosti – veselja nad konzumacijo in zavistjo drugih.
Miha Kosovel
Razpotja (št. 5, 2011): DRUŽINE
UREDNIŠKA BESEDA
DRUŽINA MED INSTITUCIJO IN VREDNOTO
Nedavno me je nekdo vprašal, ali sem podpornik tradicionalne družine ali pa menim, da so do statusa družine upravičeni tudi homoseksualni pari. Ob vprašanju se mi je zastavilo nekaj pomislekov.
Ali ni svojevrsten fenomen, da v dobi, v kateri kraljuje globalno in virtualno povezovanje, kjer se s klikom povežem s svojim najboljšim prijateljem v Avstraliji, kjer se ljudje pogovarjajo in črpajo informacije preko nadnacionalnih korporacij, kjer je vsak prebivalec nosilec univerzalnih pravic in ima pravico do razpolaganja s samim seboj in s svojo prihodnostjo in živi v popolnoma svojem svetu, ki si ga je sam sestavil, pri tem pa opaža, da je miselno bolj povezan z Miyagijem iz Tokia kot z Aljošo, svojim bratom, kaj šele s svojimi starši, živečimi še v dobi rednih služb, penzij in možnosti kreditiranja – da ravno sedaj v tej dobi pride do žgoče politične in družbene debate o družini. Debate, ki se je rodila na margini, a jo je takorekoč posvojila celotna slovenska javnost, tako da se mora zdaj vsakdo o njej izjasniti. Med tistimi, ki menijo, da družina izginja in tistimi, ki menijo, da jim krivično ni priznana. Vrednote nekako vedno obstajajo v ekscentrični obliki, zazrte so ali v preteklost ali prihodnost.
Vendar pa je po drugi strani mogoče ravno ta čas primeren za trezen premislek o družini. O konceptu družine oziroma o njeni funkciji. Specifika družine je, da je na meji med javnim in privatnim, med osebno pravico in družbeno dolžnostjo. Je hkrati inštitucija, osnovna celica družbe, kateri je zaupana vzgoja novih državljanov. Hkrati pa je združenje svobodnih posameznikov, utemeljeno na čisto intimni želji in občutju, tako intimnem, da ne more nobeden imeti vpogleda vanje.
To seveda postavlja vprašanje družine v nekoliko kompleksnejši okvir. Na institucionalni ravni se bije boj med državo in družino, predvsem v točki, koliko (subsidiarne) moči mora ali sme imeti institucija družine. Na osebni ravni pa katero čustvo (če sploh katero) oziroma katera vez med posameznikoma (ali posamezniki) lahko sploh izstopi iz osebne ravni in preide v zakon.
Revija Razpotja ni tu, da odgovori na zgornje vprašanje, temveč da vzpostavi prostor, kjer to vprašanje lahko sploh zazveni brez odvečne histerije. Histerije, ki se rada rodi, ko se ljudje ne znajo več med seboj pogovarjati.
Miha Kosovel
Razpotja (št. 4, 2011): LEVICA IN DESNICA?
UREDIŠKA BESEDA
POLITIKA MED KONKRETNOSTJO IN ABSTRAKTNOSTJO
Pred nekaj stoletji je filozof G. W. Hegel v kratkem sestavku »Kdo misli abstraktno?« kritiziral obče prepričanje, da naj bi bila filozofija preveč abstraktna in zato ne dovolj tehtna na področju realnega, konkretnega, vsakodnevnega sveta. Nasprotno pravi, je ravno filozofija tista, ki je konkretna, vsakodnevno mišljenje slehernikov pa abstraktno. Kot prikaz takšnega abstraktnega mišljenja je podal primer branjevke, ki ji stranka izrazi dvom o svežosti njenih jajc. Branjevka to razume kot osebni napad in se ne postavi v bran svojim jajcem, temveč stranko napade, češ da ne živi spodobnega življenja, da ne skrbi za svojo bolno mater itd. Nauk, ki ga poda Hegel, je jasen: premnogokrat nam je v vsakodnevnem življenju lažje in bolj naravno zatekati se v abstraktne in nedoločene formulacije, kot da bi trezno in razumno poskušali razmisliti o konkretnem problemu in uvideli konkretne rešitve.
Bolj kot kjerkoli bi lahko ta problem videli v razmerju do politike. Najlažje (in seveda s kar najmanj državljanske odgovornosti) je reči, da so vsi politiki »ena banda lopovska« in da je politika »cenena prostitutka«. S tem smo se komaj dotaknili problema, rešitve pa nismo ošvrknili niti z daljnogledom. Vendar se podobno dogaja tudi z navidez konkretnejšimi opredelitvami, kot so levica, desnica, klerikalizem, liberalizem, kapitalizem, socializem ipd. Marsikateri od teh terminov je star tudi več kot dvesto let in vprašanje je, ali oziroma, na kakšen način v novi stvarnosti sploh še obstaja.
V dobi vsesplošne politične krize, ki smo ji priča danes, predvsem v Evropi in preostalem mediteranskem svetu, je potreba po miselni treznosti in intelektualnemu trudu po konkretizaciji toliko pomembnejša. Navijaško skandiranje parol bo to krizo zgolj poglobilo, hkrati pa bo pognojilo zemljo za rast populizmov.
Čeprav se lahko na videz zdi drugače, vsaka politična moč temelji na (tihem ali eksplicitnem) pripoznanju državljanov. To nam dokazuje tudi nenadni propad avtoritarnih sistemov v arabskem svetu, za katere se je zdelo, da so zaradi moči tajnih služb in preostalih represivnih organov, praktično neuničljivi.
Kaj šele pri nas v demokratičnem svetu! Mi smo v primerjavi z našimi arabskimi brati pol poti že naredili. Naša odgovornost pa ostaja enaka. Saj veste, kako gre tisti rek: narod si bo pisal sodbo sam.
Miha Kosovel
LEVO, DESNO ALI KAJ TRERJEGA?
Zakaj se danes sploh spraševati po nečem takšnem kot je vprašanje politične levice in desnice? Mar ni to nekaj že stokrat prežvečenega in zlajnanega, nekaj, kar poslušamo že cele dneve? Ali res? Mogoče res poslušamo o levičarjih in desničarjih, o levi in desni opciji, nikoli pa se ne pojavi neposredno vprašanje kaj levica in desnica sploh sta. Kaj ta delitev ponazarja in zakaj jo še vedno uporabljamo. Ideja za pričujoči sklop izhaja ravno iz te neverjetne lahkotnosti, s katero se ti pojmi uporabljajo v našem prostoru, še posebej v medijih, ki potem večini ljudi narekujejo načine razmišljanja. Prej kot o nekem premišljenem izrekanju in pisanju lahko govorimo kratko malo o blebetanju. Kako je sicer mogoče, da lahko zadnja tri leta nenehno poslušamo o nekem »levem trojčku«, da navedem le en primer? Večina ljudi se zadovolji s površno uporabo besed in zato vidi filozofijo, ki se želi spraševati o samem pomenu, kot prazno čvekanje.
V četrti številki Razpotij, ki prihaja ravno na začetku poletja in ob dvajsetletnici obstoja države Slovenije, smo se zato odločili, da se vprašamo ravno o tem – kaj je levica in kaj desnica. Odgovore bi lahko podali tudi sami v uredništvu in njegovi ožji okolici, vendar se nam to ni zdela prava smer. Pomembnejše se nam je zdelo, da o tem
spregovorijo tisti, ki že dalj časa tako ali drugače delujejo v slovenskem prostoru. Še posebej zato, ker razmerje med levico in desnico ni nekaj, kar obstaja na veke vekov, temveč nekaj, kar je odvisno ravno od akterjev samih. Zato smo se odločili, da se o tem izjasni deset priznanih intelektualcev iz različnih področij oziroma okolij. Tako so na naša vprašanja odgovarjali tisti, ki se ukvarjajo s filozofijo, sociologijo, zgodovino, literaturo, ekonomijo, ne manjkata pa niti predsednik Inštituta Jožeta Pučnika in predsednik Liberalne akademije.
Vsem smo dali na razpolago enaka vprašanja:
Kako bi opredelili levico in kako desnico?
Kaj danes pomeni biti levičar in kaj biti desničar?
Kako ta binarna opozicija deluje v Sloveniji, kako pa drugod po svetu?
Ali je za vas ta delitev sploh še relevantna?
Če ne, kaj jo nadomešča, oziroma kaj je prišlo na mesto te delitve?
Pisci so imeli proste roke ali bodo odgovorili na vsa vprašanja, le na nekatere ali pa bodo napisali tekst, ki se nanje le nanaša. Z dvema smo opravili intervju, ostali so odgovorili v pisni obliki. Rezultat tega je na naslednjih straneh, pri čemer je potrebno poudariti, da naš namen ni bil podati neke slovarske oziroma »objektivne« definicije pojma levica in desnica, temveč predstaviti deset različnih stališč desetih različnih posameznikov, ki bi morali imeti izdelano stališče o tem. Deset zapisov, ki naj odprejo razmislek o tem, kje smo pristali po dvajsetih letih ureditve, za katero v prvem členu ustave piše, da je demokratična republika. Odgovori, ki smo jih dobili, so prav zato tudi tako različni: nekateri opozarjajo, da ni prave levice, drugi da ni prave desnice, spet tretji, da ta razlika sploh ni ključna, oziroma da so postale pomembnejše druge. A ravno ta različnost stališč nam najboljše kaže naše trenutno stanje. Zadnje čase lahko v medijih večkrat zasledimo koga, ki govori, da je Slovenija v krizi vrednot. Sam menim, da je nekaj takega kot kriza vrednot možna ravno zato, ker nimamo razčiščenih osnovnih pojmov, oziroma še huje, ker nas kaj takega sploh ne briga. Vendar le s prespraševanjem osnovnih predpostavk, s postavljanjem pojmov v kontekst lahko iščemo nove možnosti in začnemo nekaj takšnega, kar bi lahko poimenovali napredek.
Naj vas zato Razpotja, ki jih držite v rokah, spomnijo, da ni le ene same poti nujnosti, saj se lahko vedno znajdemo na razpotju, a le v primeru, da se tega tudi zavedamo.
Blaž Kosovel
Razpotja (št. 3, 2011): SVOBODA INFORMACIJ?
UREDNIŠKA BESEDA
O INFORMACIJAH, KI JIH SKRIVAJO, IN TISTIH, KI SAME SKRIVAJO
Pred kratkim so bile na sosednjem Madžarskem največje protivladne demonstracije po letu 1989. Ljudje so šli na ulice zaradi spornega zakona, ki bi oblastem dovoljeval omejevanje posredovanja informacij s strani medijev. Argument vlade je bil, da zakon ne omejuje informiranja, temveč da ga želi politično uravnotežiti. Kazni za »enostransko« ali »žaljivo« informiranje segajo tja do 700 tisoč evrov. Kritika nekaterih držav EU (predvsem zahodnih ter in Češke in ter Poljske) in velik obisk demonstracij s strani državljanov Madžarske, kaže na to, da je svoboda informiranja ena temeljnih vrednot današnjega sveta.
Seveda informacija ne more biti bolj ali manj uravnotežena. Lahko je bolj ali manj popolna, lahko je pravilna ali ne in seveda je lahko všečna ali boleča. V kolikor politično »uravnotežimo« informacijo, sama ne bo bolj objektivna, saj objektivnost ne temelji na kompromisu aktualnih političnih struj. Kaj hitro se zgodi, da takšna informacija postane dezinformacija.
Vendar pa, ko so se nekoč (in ponekod na določenih krajih našega sveta še danes) zaradi večjega dostopa do informacij dogajale revolucije, se v našem času in prostoru, in tu imam v mislih cel demokratični in »“razviti«” svet, dogaja ravno obratno. V vseprisotni poplavi informacij se posameznik sploh več ne znajde in ne more več razlikovati, katera informacija je tehtna in katera ne. Zdi se, da več informacij kot jih bo posameznik imel informacij na voljo, manj bo informiran in posledično manj aktiven.
Stanje medijev (predvsem internetnih) v naši deželi k razjasnitvi ne prispeva nič. Nekaj dni pred izidom te revije nas je doletela novica (v bistvu je priletela iz Velike Britanije), da je eden izmed naših evropskih poslancev prejemal podkupnino. Mediji so to zgodbo povzeli in potem poročali še o politikovi izjavi, kot da bi bili njegovo opravičevanje in posnetek inkriminatornega dogovarjanja dve informaciji na isti ravni.
Delo novinarjev, ki naj bi sestalo iz informiranja ljudi, se je kot kaže spremenilo v posredovanje informacij. Na nas pa je padlo breme ugotavljanja, kaj se res dogaja in kaj ne. Upam, da vam bodo prispevki v tej številki pri tem pomagali.
Miha Kosovel
Razpotja (št. 2, 2010): APATIJA IN POŽREŠNOST
UREDNIŠKA BESEDA
Pošast apatije in požrešnosti med nami
Slavoj Žižek v svoji zadnji knjigi Živeti na koncu časov (Living in the End of Times) izreče misel o današnjem času, ki jo na skrivaj sicer mislimo vsi, vendar si je ne upamo priznati. Misel, ki jo je z zasmehovanjem in zgražanjem mnogih intelektualcev podal ameriški filozof Francis Fukuyama: da živimo na koncu zgodovine, da je stanje v katerem smo, konec zgodovinskega procesa. Zgodovina se je izpela v sodobnem družbeno-političnem stanju. Čeprav Žižek ne zagovarja te teorije, ugotavlja, da vlada med ljudmi, čeprav prikrito in nezavestno, takšen občutek.
Vendar kaj to pomeni. Kakšen je občutek življenja na koncu časov? Ali ni ravno to občutek ujetosti, brezizhodnosti. Občutek brezupa, ki med ljudmi generira apatijo. Apatijo, ki omrtviči vsakršno željo po delovanju. In še več, ali ne taisti občutek brezupa, brezizhodnosti, vzbuja v ljudeh slo požrešnosti. V kolikor se nimamo za kaj žrtvovati, potem pa vsaj izkoristimo, pojemo, popijemo vse, kar nam je dano na voljo. Takšen občutek je nekaj let po Fukuyami izrazil Kurt Cobain s »Here we are now, entertain us!« (»Tu smo sedaj, zabavajte nas!«) – izjava, ki stoji na popolnoma nasprotnem bregu izjave, ki jo je slabih 600 let prej izrekel Martin Luther: »Tukaj stojim, ne morem drugače,« ko je bil za svojo resnico pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje.
Mogoče pa moramo gledati na to problematiko iz čisto nasprotnega vidika. Mogoče ni doba tista, ki v osebkih generira apatijo in požrešnost. Mogoče pa sta apatija in požrešnost tisto, kar proizvaja našo dobo. Mogoče izgleda naša doba brezizhodna, ker ljudje vidijo v dobrem starem »Dolce far niente« več modrosti, kot v katerikoli politični teorije ali družbenem angažmaju.
Z gotovostjo lahko trdimo, da dobe same ne moremo pozdraviti. Lahko pa začnemo pri sebi in med nami. Nekaj vidikov problema apatije in požrešnosti smo premislili v tej številki revije. Preostalo premislite vi. V končni fazi je odgovornost na vas samih.
Prijetno branje,
Miha Kosovel
Pošast apatije in požrešnosti med nami
Slavoj Žižek v svoji zadnji knjigi Živeti na koncu časov (Living in the End of Times) izreče misel o današnjem času, ki jo na skrivaj sicer mislimo vsi, vendar si je ne upamo priznati. Misel, ki jo je z zasmehovanjem in zgražanjem mnogih intelektualcev podal ameriški filozof Francis Fukuyama: da živimo na koncu zgodovine, da je stanje v katerem smo, konec zgodovinskega procesa. Zgodovina se je izpela v sodobnem družbeno-političnem stanju. Čeprav Žižek ne zagovarja te teorije, ugotavlja, da vlada med ljudmi, čeprav prikrito in nezavestno, takšen občutek.
Vendar kaj to pomeni. Kakšen je občutek življenja na koncu časov? Ali ni ravno to občutek ujetosti, brezizhodnosti. Občutek brezupa, ki med ljudmi generira apatijo. Apatijo, ki omrtviči vsakršno željo po delovanju. In še več, ali ne taisti občutek brezupa, brezizhodnosti, vzbuja v ljudeh slo požrešnosti. V kolikor se nimamo za kaj žrtvovati, potem pa vsaj izkoristimo, pojemo, popijemo vse, kar nam je dano na voljo. Takšen občutek je nekaj let po Fukuyami izrazil Kurt Cobain s »Here we are now, entertain us!« (»Tu smo sedaj, zabavajte nas!«) – izjava, ki stoji na popolnoma nasprotnem bregu izjave, ki jo je slabih 600 let prej izrekel Martin Luther: »Tukaj stojim, ne morem drugače,« ko je bil za svojo resnico pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje.
Mogoče pa moramo gledati na to problematiko iz čisto nasprotnega vidika. Mogoče ni doba tista, ki v osebkih generira apatijo in požrešnost. Mogoče pa sta apatija in požrešnost tisto, kar proizvaja našo dobo. Mogoče izgleda naša doba brezizhodna, ker ljudje vidijo v dobrem starem »Dolce far niente« več modrosti, kot v katerikoli politični teorije ali družbenem angažmaju.
Z gotovostjo lahko trdimo, da dobe same ne moremo pozdraviti. Lahko pa začnemo pri sebi in med nami. Nekaj vidikov problema apatije in požrešnosti smo premislili v tej številki revije. Preostalo premislite vi. V končni fazi je odgovornost na vas samih.
Prijetno branje,
Miha Kosovel
Razpotja (št. 1, 2010): POLITIKA IN ZNANOST
UREDNIŠKA BESEDA
Velecenjeni bralec!
Pred teboj stoji čisto prva številka nove revije, katere namen je premišljevati in poglabljati vprašanja o svetu okoli nas in seveda tistemu, ki je znotraj nas, saj je mnogokrat težko postaviti ločnico med njima.
Imenovali smo jo Razpotja. Razpotja predvsem zato, ker ta revija noče biti politični manifest, noče servirati z lahkimi in poceni odgovori, ki premnogokrat služijo zgolj za umiritev človekove po razumevanju hlepeče duše.
Razpotje je prostor, kjer se srečujejo posamezniki, kjer vsak prispe s svoje poti in vstopi v prostor dialoga, v prostor, kjer drugemu podarimo misli. Kam bo šel naprej, je njegova stvar.
Želja naše revije je razmišljati o aktualnih problemih, vendar na neaktualistični način. Aktualizem, ta točno-sedaj, ki je prisoten v dnevnem časopisju, nas velikokrat bolj zmede, kot nam pomaga razumeti. Človek, ko je bombardiran z odgovori, slej kot prej pozabi, kaj je vprašanje. Tako nas od zgodnjih let, ko vstopimo v izobraževalni sistem, učijo odgovoriti, preden nas naučijo vprašati, nam ponudijo rešitve, preden razumemo problem. Zato smo se odločili, da kot temo prve revije vzamemo dva tako vsakodnevna, vendar hkrati tako sporna pojma, kot sta politika in znanost. Problematična sta, ker v 21. stoletju sploh več ne vemo, ali nam hočeta pomagati ali nas hočeta pogubiti.
Seveda v prvi številki ni smelo manjkati nekaj razmišljanj o spolu in spolnosti, saj to je edina problematika, ki je vedno aktualna in nikoli ne bo zastarala.
Zadnji razdelek pa smo namenili velikemu pisatelju in mislecu ter človeku, ki je bil v svojem življenju nenehno na razpotjih, Georgeu Orwellu, katerega 60. obletnico smrti in 75. obletnico objave njegovega klasika Živalska farma, praznujemo ravno letos.
Želim vam prijetno branje,
Miha Kosovel
Velecenjeni bralec!
Pred teboj stoji čisto prva številka nove revije, katere namen je premišljevati in poglabljati vprašanja o svetu okoli nas in seveda tistemu, ki je znotraj nas, saj je mnogokrat težko postaviti ločnico med njima.
Imenovali smo jo Razpotja. Razpotja predvsem zato, ker ta revija noče biti politični manifest, noče servirati z lahkimi in poceni odgovori, ki premnogokrat služijo zgolj za umiritev človekove po razumevanju hlepeče duše.
Razpotje je prostor, kjer se srečujejo posamezniki, kjer vsak prispe s svoje poti in vstopi v prostor dialoga, v prostor, kjer drugemu podarimo misli. Kam bo šel naprej, je njegova stvar.
Želja naše revije je razmišljati o aktualnih problemih, vendar na neaktualistični način. Aktualizem, ta točno-sedaj, ki je prisoten v dnevnem časopisju, nas velikokrat bolj zmede, kot nam pomaga razumeti. Človek, ko je bombardiran z odgovori, slej kot prej pozabi, kaj je vprašanje. Tako nas od zgodnjih let, ko vstopimo v izobraževalni sistem, učijo odgovoriti, preden nas naučijo vprašati, nam ponudijo rešitve, preden razumemo problem. Zato smo se odločili, da kot temo prve revije vzamemo dva tako vsakodnevna, vendar hkrati tako sporna pojma, kot sta politika in znanost. Problematična sta, ker v 21. stoletju sploh več ne vemo, ali nam hočeta pomagati ali nas hočeta pogubiti.
Seveda v prvi številki ni smelo manjkati nekaj razmišljanj o spolu in spolnosti, saj to je edina problematika, ki je vedno aktualna in nikoli ne bo zastarala.
Zadnji razdelek pa smo namenili velikemu pisatelju in mislecu ter človeku, ki je bil v svojem življenju nenehno na razpotjih, Georgeu Orwellu, katerega 60. obletnico smrti in 75. obletnico objave njegovega klasika Živalska farma, praznujemo ravno letos.
Želim vam prijetno branje,
Miha Kosovel
